Minilo 22 let od najhujše tragedije v zgodovini gorskih reševalcev Slovenije

Predsednik GRZS Janez Rozman je takole povedal:

Dvaindvajset let mineva  od takrat, ko se je tu nad nami,  v ostenju Turske gore, na rednem usposabljanju reševalcev letalcev zgodila najhujša nesreča v več kot stoletni zgodovini slovenskega gorskega reševanja. Splet nesrečnih okoliščin tistega usodnega dne je bil kriv, da je življenje na Turski gori pustilo pet reševalcev in da je ravno toliko družin ostalo brez očeta. Pričujoča spominska slovesnost je v prvi vrsti namenjena spominu na ponesrečene Mitjo Brajnika, Janija Kokalja, Luko Karničarja, Rada Markiča in Borisa Mlekuža, a verjamem, da gredo naše misli in spomini tudi vsem tistim, ki so izgubili življenje pri opravljanju našega humanega dela.

Nesreča v Turski gori je takrat močno odjeknila v vrstah slovenskih gorskih reševalcev. Za nas reševalce je bil to čas žalovanja in sočutja s svojci umrlih. Samozavest reševalcev je bila načeta, pogled v prihodnost negotov, poln vprašanj. Marsikdo se je spraševal odnehati ali nadaljevati.  Nismo odnehali. Po nesreči je Zbor reševalcev, 18. aprila 1998, ustanovil Ustanovo Sklad Okrešelj, ki omogoča dobrodelno oz. finančno pomoč otrokom reševalcev, ki so se smrtno ponesrečili pri reševalnem delu. Tragedija je kljub temnim platem bila priložnost za prenovo in napredek našega dela.  Za zagotavljanje večje varnosti nas gorskih reševalcev in ponesrečencev so bile potrebne spremembe predvsem na področju organiziranja, usposabljanja in opremljanja. Ustanovljena je bila lastna organizacija v okviru katere rešujemo probleme povezane z našim delom. V zadnjih letih smo gorski reševalci priča naraščajočemu trendu nesreč in s tem potreb po našem posredovanju.  Zaradi svoje usposobljenosti, opremljenosti in organiziranosti se področje našega delovanja širi. Pričakovanja reševancev in  ponesrečencev pa so vedno večja.

Gorski reševalci smo prostovoljci. Za svoje delo ne prejemamo plačila. Pomagamo, ker nas v to vleče poslanstvo, da je treba človeku v stiski pomagati. Močneje izražen čut odgovornosti za pomoč imamo reševalci prirojen in položen v zibelko. Ko prepoznaš ta čut in se nanj odzoveš, postane to  način življenja. To ni vedno lahko – ne za nas ne za naše najbližje. Marsikdaj je potrebno veliko odrekanja, prilagajanja in razumevanja.

Poslanstvo kateremu smo predani, nas med seboj povezuje, med nami plete nevidne vezi, ki nas delajo močnejše in bogatejše. Za uspešno reševalno delo je pomembno medsebojno prijateljstvo. Moramo se med seboj spoštovati, poslušati in zaupati drug drugemu. Ko se človek razdaja za druge, v resnici sam sebe bogati. Pa ne v materialnem smislu, ki ima kratek rok trajanja, ampak v smislu srca, ki večno ostane. To je tisto kar nas dela močne in zaupanja vredne.  

Za opravljanje našega dela ni dovolj reševalna vrv, ki služi tehničnemu reševanju, ampak je pomembna vrv, ki povezuje nas in naša srca. Prav ta povezanost nas vsako leto pripelje sem na Okrešelj, pod Tursko goro kjer se poklonimo umrlim prijateljem s katerimi se srečujemo samo še v spominih.

Naj bo spomin na prijatelje hkrati tudi opomin vsem, ki zahajamo v gore, ki se vseh nevarnosti niti dobro ne zavedamo. Na mlajšem rodu gorskih reševalcev je da ohranijo spomin in negujejo osnovne vrednote našega poslanstva.